Drugačni, pa vendarle močno navezani na domovino

Kot povsod je temelj njihovega združevanja ohranjanje slovenske kulture, njihove želje in potrebe pa so v primerjavi s starejšimi, večgeneracijskimi društvi vendarle specifične in nakazujejo tudi prihodnjo pot odnosov matične države s Slovenci po svetu.

Slovensko društvo Singapur (Slovenian Association Singapore), ki je trenutno v postopku registracije, je plod druženja in sodelovanja mlajše generacije Slovencev, ki so si delo našli v Singapurju.

Večina jih tam živi manj kot deset let in so stari med 30 in 45 leti, le peščica je takšnih, ki so prišli v 90. letih preteklega stoletja. A čeprav val prihodov vsej delno sovpada s finančno in ekonomsko krizo v Evropi, poglavitna motivacija za odhod za razliko od večine prejšnjih valov emigracije ni bila ekonomska stiska.

Linda Belina, predsednica društva, ki v Singapurju živi od leta 2011, pravi, da je precej članov slovenske skupnosti znanstvenikov oziroma raziskovalcev, ki so tam opravili doktorski ali postdoktorski študij ter nato ostali. Sedaj delajo v razvojnih oddelkih velikih družb, nekaj je finančnih svetovalcev in strokovnjakov za informacijsko tehnologijo, posamični delajo tudi v ladijskem prometu in arhitekturi. Skoraj nihče nima neposrednega poslovnega stika s Slovenijo.

"Profil ljudi tukaj je zelo zanimiv. Sploh ni klasičnih gospodarstvenikov, razen enega ne dela noben za slovensko firmo, noben ne dela s Slovenci v domovini," pove Belina. Gordana Cetinski, ena izmed pobudnic ustanovitve društva, ki je s partnerjem v Singapur prišla leta 2015, dodaja, da Singapur ni ravno država, kamor bi prišel brez vnaprej zagotovljenega delovnega mesta, da bi skušal najti službo ali se preizkusiti v podjetništvu.

"Ekonomski migranti iz Slovenije niso ravno našli Singapurja. Imeti moraš dobro priložnost, da tukaj dobro zaživiš." Če nimaš službe že vnaprej dogovorjene, je skoraj nemogoče dobiti vizo. "Če nisi res poseben, te ne vzamejo kar tako," pravi Gordana.

Glede na visok standard življenja in dobre delovne pogoje bo večina tukaj živečih verjetno ostala v Singapurju daljše obdobje, a ne dlje kot do upokojitve. Tudi zaradi strogih pravil za podelitev stalnega prebivališča oziroma državljanstva namreč le redki nameravajo ostati vse življenje, razen seveda tistih, ki imajo partnerje oziroma partnerke iz lokalnega okolja. "Dokler imamo dobre pogoje tukaj živeti, bomo ostali. Zaenkrat nam gre tukaj tako dobro, da vztrajamo," pravi Gordana.

Delno bo na njihove odločitve o ostajanju vplivalo tudi družinsko življenje. Precej jih je namreč v letih, ko imajo majhne otroke in ko bodo ti postali šoloobvezni, se utegnejo določeni odločiti za selitev.

"Tisti, ki zdaj dobivamo otroke, smo ravno v položaju, da so otroci tik pred odhodom v šolo. Ko jih bo treba vpisati v šolo, se bo zopet zgodil nek premik. Če ne dobiš lokalne šole, so zasebne šole precejšen finančni zalogaj," je dejala Gordana, ki ima dvoletno hčerko.

Linda in Gordana ocenjujeta, da je trenutno v Singapurju približno 50 Slovencev, kar ne vključuje otrok in partnerjev drugih narodnosti. Ustanovnih članov društva je deset in ti po Lindinih besedah predstavljajo trdno jedro slovenske skupnosti oziroma kot pravi: "Mi smo kot družina."

Pri ustanovitvi društva jih tako ni vodila samo želja po druženju, čeprav bo s pomočjo društva tudi to lažje. "Družimo se že zdaj, prirejamo srečanja, ampak zdaj imaš občutek, da je to tvoj zasebni dogodek. Če bomo društvo, se bomo toliko formalizirali, da lahko rečemo: dobro, to organizira društvo in naj pride, kdor hoče. Ljudje, ki se z nami ne družijo pogosto, imajo občutek, da je to neka naša osebna zabava in jim je morda zoprno priti. Če imamo društvo, pa bo tovrstno druženje dostopno za vse."

Poglavitna motivacija za člane društva je namreč priznanje obstoja skupnosti, ki si je že izoblikovala svojo identiteto in jo želi sedaj negovati, tudi v odnosih z matično domovino. "Na ta način Slovenci dobimo nek status v Singapurju," pravi Linda. "Kot društvo bomo lažje nastopali v odnosih tako s Singapurjem kot s Slovenijo."

Združevati pa nimajo namena samo Slovencev v Singapurju, temveč tudi v širši regiji, kjer živi kar nekaj Slovencev, predvsem na Tajskem in v Maleziji, a tam so razdrobljeni in manj povezani. "Glede na to, da smo v Singapurju povezani, smo dovolj močni, da drugi pridejo in se nam priključijo," pravi Linda. "Mi lahko povežemo jugovzhodno Azijo," doda Gordana.

Od Slovenije si obetajo predvsem okrepljeno kulturno izmenjavo, ki je sedaj tako rekoč ni. Glede na to, da so mlajša generacija, Linda pravi, da "ne rabimo folklore, mi rabimo sodobne stvari". Prihodnje leto bo na primer v Singapurju potekal že 30. Festival evropskega filma in upajo, da jim bo uspelo, da bo s pomočjo njihovega društva prvič prikazan tudi kak slovenski film.

Nameravajo se prijaviti tudi na kakšnega izmed razpisov Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Za večino stvari, ki jih načrtujejo oziroma jih delno že izvajajo, na primer delavnice o slovenski kulturi in literaturi za otroke ali martinovanje, ne potrebujejo velikih sredstev, društvo jim bo le dalo možnost, da nastopajo kot skupnost.

Letos so korak k večji formalizaciji povezanosti storili z že tradicionalnim martinovanjem, ki se ga je na poti v Avstralijo tokrat udeležil tudi minister za Slovence po svetu Peter Jožef Česnik. Priredili so ga že deveto leto, in sicer v restavraciji Next Door Cafe, ki jo vodi Grada Aleksić, ki je pred tem delal tudi v Sloveniji.

Lastnik vsako leto posebej za njih naredi martinovo pojedino z gosjo, mlinci, matevžem in zeljem, enkrat je skupaj z nemškim mesarjem naredil celo krvavice, pred leti jim je na primer spekel prekmursko gibanico, pa čeprav je mak uradno prepovedan, saj ga država uvršča med opiate.

Sicer pa se pogosto družijo predvsem v Sahari, turško-sredozemski restavraciji ob robu singapurske finančne četrti, ki je v lasti Esada Sejdića, nekdanjega nogometaša, ki se je po koncu kariere v singapurski nogometni ligi posvetil gostinstvu.

Sahara deluje kot nekakšna neuradna ambasada ljudi z območja bivše Jugoslavije, kamor prej ali slej zaidejo tudi vsi Slovenci, ki si za svoj dom izberejo Singapur. "Sahara je en tak center vsega, tja vsak najde," pravi Gordana. "Tam konča vsak," doda Linda. "Da Slovenec pride sem, pa ne najde Slovenca, je zelo čudno."

Na splošno po Lindinih besedah v slovenski skupnosti prevladuje močan čut pripadnosti slovenski kulturi, čeprav gre za generacijo, ki prvotno pretežno "ni ravno rasla z nekim slovenskim ponosom". "Smo dobri ambasadorji Slovenije, ljudi pogosto tako navdušimo, da potem dejansko obiščejo Slovenijo."